Že nekaj časa razmišljam o nasilju. O neznosni bolečini, ki ga le to prinese pa najsibo govora o fizičnem, verbalnem ali pa psihičnem nasilju.
Ta civilizacija se spreminja v gmoto sranja. Postajamo brezjajčna skupnost. Vsako nasilje je treba prijaviti! Še nedavno nazaj me je verbalno in zelo agresivno napadel osebek, s katerim se poznava od malega. Sledila je prijava. Kasneje izveš, da mu ni bilo to prvič. Je že zapisan. In ni vedno tako, da institucije na prijavo ne odreagirajo.
V preteklosti sem se spuščala v čudne napetostne trenutke, ker sem želela ubraniti šibkejšo stran – gibalno ovirano osebo, ki jo je tip porival ob avtu proti cestišču, ženski, ki jo je tip mlatil, otroka, ki ga je mati pustila jokati nekaj ur, kolegu, katerega je napadla skupina podivjanih mladeničev … No, tisti, ki me zares poznate, to veste. Krivica, nasilje, izkoriščanje, poniževanje, laž, blatenje … to je vse eno veliko sranje. Kot udeleženci, opazovalci in družba moramo odreagirati na vsako obliko nasilja. Poklicati 113 – policija, SOS telefon za ženske in otroke, center za socialno delo, razna društva, ki se ukvarjajo z nasiljem in spolnimi zlorabami … Vse kontakte dobite na spletu.
Ta trenutek se npr. sprašujem, kje se je ustavil primer posilstva 16letnega dekleta, ki se je zgodilo dobra dva tedna nazaj, v Kopru.
Ta svet, žal, ni več moj svet. Ustvarjam si novega. 
Nastajajo nove pesmi. 
Vsako nasilje je N E D O P U S T N O!!!
Tekst in fotka: Mojca Ferle
